Menu Item
Za nami je maraton prazničnega nakupovanja, obenem pa pred marsikom novoletne zaobljube, da bodo v tem letu bolj varčevali in res kupovali zgolj to, kar zares potrebujejo. Toda ali je to v družbi, ki jo poganja potrošništvo, sploh mogoče? In če da, kako? O tem smo se pogovarjali z blogerko in vplivnico na področju ekološkega in trajnostnega življenjskega sloga Niko Veger, ki raziskuje, kako je mogoče z manj živeti bolje.
Za nami sta božič in novo leto. Začetno navdušenje nad darili je pri marsikaterem otroku, pa tudi odraslem, že popustilo, kakšna igrača ali vljudnostno podarjena malenkost pa bo kmalu že romala v koš.
A čeprav prekomerna in nepremišljena potrošnja med prazničnim časom morda doseže svoj vrh, nas v resnici spremlja vsakodnevno. Potrošniški kulturi je v sodobnem svetu spletnega nakupovanja, hitre mode in hitro pokvarljivih izdelkov skorajda nemogoče ubežati, zato se poskusi samoomejevanja in novoletnih zaobljub, da “letos bom pa res kupoval manj”, običajno končajo neuspešno.
S področjem trajnostnega življenjskega sloga se že leta ukvarja Nika Veger, ki na svojem blogu in prek družbenih omrežij opozarja na najbolj pereče izzive na področju trajnosti. Priznava, da se je kupovanju stvari – tudi tistih, ki jih ne potrebujemo – težko upreti. K temu nas z nenehnimi dražljaji, da potrebujemo nekaj, česar v resnici ne, po eni strani prepričujejo družbena omrežja, po drugi pa marketing. “Tekmovati s tistimi v marketingu, ki so preštudirali, kako te prepričati, je nesmiselno,” pove v pogovoru za N1.
Ali zadevo zares potrebujemo?
Preudaren pristop k nakupovanju je stvar discipline in, če je pri posamezniku potreba po potrošnji velika, tudi omejevanje stika z dražljaji, ki jo spodbujajo. A strogo samoomejevanje impulzivnih nakupov je kot hujšanje ali odvajanje od kajenja: deluje le začasno, dokler nov impulz ne bo znova napolnil spletne nakupovalne košarice.
Včasih razliko naredi že to, če stvar v nakupovalni košarici pustimo dan, dva ali pa celo eno leto. “Večkrat kakšno stvar, za katero se mi zdi, da me ujame na družbenih omrežjih ali pa jo kje vidim, razmislim in čakam, kolikokrat v enem letu se mi bo zazdelo, da to stvar res potrebujem,” opiše Veger. Nakup nato opravi šele, ko preteče že kar nekaj časa in ugotovi, da bi nakup njej ali družini zares olajšal vsakdan.
Medtem ko stvar stoji v nakupovalni košarici, preveri še, ali se jo da mogoče kje izposoditi, ali jo ima mogoče kdo od njenih prijateljev in je ne potrebuje več.
S tem, ko katere od stvari, ki nam jih je po smešno nizki ceni v oglasu na spletu ponudil Aliexpress ali Temu, ne kupimo v trenutku, lahko po mnenju Veger pogosto spoznamo, koliko stvari morda sploh ne potrebujemo, ali si jih v resnici sploh ne želimo.
Pomembno, kaj, ne, koliko
Ko se Veger za nakup nečesa vendarle odloči, kupi nekaj, “kar je zelo učinkovito in kakovostno; kar bi nam zdržalo ne le deset let, ampak vsaj tako dolgo, da mi o ponovnem nakupu ne bo več treba razmišljati, mogoče pa celo, da bi lahko to potem predala svojima hčerkama”.
Odpovedovanje nepotrebnim nakupom tako enostavno postane šele, ko njegove pozitivne posledice izkusimo tudi na lastni koži. “Če vedno premislimo in kupujemo samo tisto, kar zares potrebujemo, je že tu en velik prihranek in denarja in našega časa in tudi za okolje, ker je manj zgrešenih nakupov,” izpostavi.
Manj bomo tako lahko kupovali, če se bomo odločali za izdelke, ki so kakovostni, učinkoviti, narejeni na okolju in ljudem prijazen način ter da se jih da popraviti, našteje sogovornica. A v teh lastnostih se skoraj vedno odraža tudi višja cena.
Višja cena kakovostnejših izdelkov “skoraj vedno upravičena”
“Cena takih izdelkov je seveda drugačna kot cena tistih, ki pridejo po spletu nekje iz Kitajske. Ampak če gre za nakup, ki je zelo premišljen in izbereš še stvar, ki ti bo pravzaprav služila res res dolgo časa – ko izračunaš, koliko si za to stvar plačal v primerjavi z nečim, kar ti mogoče sploh ne bo služilo ali pa ti bo služilo zelo malo časa in se boš moral ponovno odločiti za nakup, je ta cena skoraj vedno upravičena in nižja,” poudari.
Nakupovanje stvari, ki jih v večjih količinah kupimo “za vsak slučaj, ker so zdaj cenejše in bodo mogoče enkrat prišle prav”, na koncu doprinese k večjemu zapravljanju namesto varčevanju, saj, tako Veger, prav zaradi vzgibov kupovanja stvari, ki so cenejše ali v akciji, na koncu “na pamet” kupujemo stvari, ki jih niti ne potrebujemo.
Otroci in darila
Kako pa trajnostni pristop k potrošnji, ki ga težko zapopademo že odrasli, dopovedati otroku, ki si pod božičnim drevescem želi čim več, vsakega darila pa se hitro naveliča? Odgovor je za Niko Veger preprost: vzgoja.
“Če otroka od majhnega vzgajaš, da imeti več ni neka vrednota ali pa da imeti več materialnega ni tvoje bogastvo, potem otroci tudi ne prosijo dobrih mož za sto daril, ampak za nekaj, kar si v resnici res želijo,” opiše svojo izkušnjo in nadaljuje, da čeprav je družba nagnjena h kopičenju materialnih dobrin, vztrajanje pri skromnem življenju in poudarjanju pomena odnosov neizogibno vodi v to, da temu sledijo tudi otroci.
Doda še, da veliko staršev domnevne želje svojih otrok izpolnjuje, še preden si ti karkoli sploh zaželijo, medtem ko se ji zdi smiselno, da otrok začne sam od malih nog razmišljati, ali si nekaj zares želi ali pa gre zgolj za nekaj, kar je videl v nekem oglasu ali na plakatu.
Popraviti namesto takoj zamenjati
V poplavi izdelkov, ki so v svojem bistvu namenjeni temu, da jih kar najhitreje zamenjamo z novimi, je kakovost in dolgoživost težko najti, a po mnenju Veger ne nemogoče. Pojasni, da obstajajo tudi znamke – sicer manj znane in priljubljene –, ki spodbujajo popravilo svojih izdelkov.
Težava pa ostaja pri “velikih igralcih”, ki si lastijo tudi največji delež trga. V zadnjih letih so velike korporacije bistveno otežile popravilo svojih izdelkov, da bi potrošnike priselile k nakupu novega izdelka, ko se stari obrabi ali pokvari. Programska oprema določenih tehničnih izdelkov postane tako zastarela, da postane izdelek nemogoče uporabljati, ohišja vse več mobilnikov in prenosnikov pa so trajno zlepljena skupaj, da bi proizvajalci uporabnikom preprečili, da zamenjajo zgolj sestavni del, ki se je pokvaril. Na srečo so potrošniki začeli takšne prakse opažati in nanje opozarjati, v Evropski uniji pa tudi spreminjati.
Spomladi je namreč Evropski parlament sprejel tudi direktivo o pravici potrošnikov do popravila, ki proizvajalce obvezuje k popravilu izdelkov po razumni ceni in v razumnem času, potrošnike pa spodbuja, naj s popravili podaljšajo življenjsko dobo proizvodov in se namesto za nov nakup odločijo za popravilo, je zapisano na spletni strani EP.
Direktivo Veger izpostavi kot dobro prakso na področju trajnosti, prav tako pa meni, da še posebej v Sloveniji ne manjka ljudi, ki bi se ukvarjali s popravili izdelkov. Pri tem omeni društvo Eko Krog, ki s projektom Karta mojstrov spodbuja popravila in organizira tudi brezplačne dneve popravil.
Odpadki ne izginejo z obličja Zemlje
Potrošniki se neradi zavedamo, da se življenjski cikel izdelka ne konča, ko ga izrabimo in zavržemo. “Vidim, da ljudje, ko nekaj vržejo v smeti, o tem izdelku ali pa tej embalaži ne razmišljajo več, predstavljajo si, da je izpuhtela z obličja Zemlje. Za tem pa v bistvu stoji še čisto drugo življenje te embalaže, ki je lahko v krožnem gospodarstvu spet nov vir ali pa ta odpadek zelo obremeni naše okolje in zdravje,” razloži Veger. V veliki meri gre za slednje.
Po podatkih Organizacije združenih narodov je Evropska unija v svetovnem merilu največji izvoznik odpadkov, sledita ji ZDA in Japonska. Največje uvoznice so države jugovzhodne Azije in Turčija. Čeprav jih morda vržemo v ločene zbiralnike, tako ogromno odpadkov, vse od tekstila in plastike pa do nevarnih elektronskih komponent, pristane v naravi, v oceanih ali na nezakonitih zbirališčih na globalnem jugu. Tam jih pogosto tudi zažgejo.
Z izvažanjem smeti v druge dele sveta si “operejo roke” tako potrošniki kot korporacije, ki so izdelek proizvedle. A Veger opozarja, da bi morali oboji na izdelke gledati bolj celostno in se vprašati, kaj se z njimi zgodi, ko nam odslužijo: “Ta odgovornost ni samo na kupcu, je tudi na znamki, da o tem razmišlja in dela stvari, ki se dajo potem ali reciklirati ali pa imajo čim manj embalaže.”
“Z zakoni in z miselnostjo ljudi gremo v pravo smer”
Zelene in trajnostne teme so po mnenju sogovornice zmeraj postavljene nekoliko v ozadje, zato je treba k trajnosti spodbuditi svet in mlajše generacije, predvsem pa ostati optimističen: “Kar se tiče Evrope, in z zakoni in z miselnostjo ljudi gremo v pravo in pozitivno smer.”
Sprememba je na koncu tako rezultat sodelovanja potrošnikov in odločevalcev. “Vedno je zakon tisti, ki je lahko hitrejši in močnejši,” pove Veger, a doda, da je ta ustroj težko premakniti in da tudi do zakonodajnih sprememb prihaja (pre)počasi. Meni, da je zato dobro, da se stvari naprej pomikajo sinhrono: “Potrošniški glas, ki izbira boljše prakse ali pa ki izpostavlja te, ki niso primerne, in pa potem odločevalci, ki sprejemajo take zakone, da znamke enostavno morajo narediti neke korake, ki so dobri za nas in za okolje, sicer pa so finančno kaznovane: to je po navadi tisti vzvod, ki premakne industrijo.”
Ko je sama začela živeti bolj trajnostno, je začela to sprejemati tudi njena družina in ožja okolica, določene spremembe je mogoče po njenih izkušnjah uvesti tudi v službenem okolju. “In ljudje vidijo, da je to pot, ki je boljša in zanje, za njihovo počutje, za zdravje in v končni fazi tudi za denarnico,” sklene Nika Veger.
O pretiranem nakupovanju in njegovih posledicah govori tudi dokumentarec Kupi zdaj, ki si ga lahko ogledate na Netflixu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje